Človek si je že od antike, gotovo p atudi prej, želel spoznati življenje pod vodo. Toda šele v zadnjih šestdesetih letih lahko govorimo o raziskovanju pod vodo, torej takrat, ko je Hassu, Cousteauju in drugim pionirjem s svojim delom uspelo priklicati pozornost širše javnosti. V tem obdobju so se tehnike potapljanja izjemno razvile in izpopolnile, bodisi v smislu avtonomnosti potapljanja kot tudi njihove varnosti. Če npr. vzamemo v roke eno od prvih slovenskih knjig o potapljanju, “Sprehodi pod morjem”, od objave katere je mimogrede minilo ravno štirideset let, se lahko kaj hitro prepričamo, na kakšne načine so se tedaj potapljali.
Danes je potapljanje z avtonomno potapljaško opremo med drugim (rekreacija, turizem, podvodna popravila, fotografija, vojaške oparacije itd.) tudi uveljavljena metoda za izvedbo številnih raziskovalnih projektov, brez katere si marsikatere si marsikatere raziskave ne bi mogli niti zamisliti. Eno- ali dvourno spremljanje ali opazovanje omogoča potapljačem – raziskovalcem, da se v tem času posvetijo problemu, ki ga raziskujejo, obenem pa ga imajo tudi možnost dokumentirati. Na dan so prišla povsem nova spoznanja, novi produkti in s tem nove resnice.
In ena od teh resnic je tudi vedenje o jadranskih babicah. Sicer lahko o babicah veliko zveš brez posebne potapljaške opreme, saj jih kar nekaj prebiva v povsem plitvi vodi. Vseeno pa so podvodne tehnike vzorčevanja privedle do marsikaterega novega spoznanja o njihovi biologiji in ekologiji. Paradoksalno zveni, da prihajajo na dan odkritja o razmnoževalnih in vedenjskih posebnostih ravno v zadnjih nekaj letih, ko pa vemo, da je že hrvaški naravoslovec Kolombatović na koncu devetnajstega stoletja babice ali mačkulje, kot jim je on pravil, dobro poznal.
Navzlic veliki pogostosti in prisotnosti v različnih okoljih, o babicah presenetljivo malo vemo. Tudi če vprašamo izkušene ribiče in potapljače, bodo znali našteti kvečjemu nekaj vrst babic. teh pa je v Jadranskem morju najmanj 15 vrst, z ožjimi sorodniki sprehajalčki in luskastimi babicami pa 19. Kot zanimivost naj povemo, da so bile skoraj vse najdene na zelo majhnem območju naravnega parka Rt Madona pri Piranu.
O novih spoznanjih pišejo v pravkar izdani knjižici JADRANSKE BABICE avtorji Lovrenc Lipej, Martina Orlando Bonaca in Tihomir Makovec iz Morske biološke postaje pri Nacinalnem inštitutu za biologijo