»S strani častitljivega gospoda očeta Smiljana Zavrtanika, mi je bila zaupana velepomembna naloga; napisati poročilo o tekmovanju v podvodni fotografiji na Hrvaškem. Z vsem spoštovanjem do prej omenjenega gospoda zavestno prisegam, da bom nalogo vzela skrajno resno in se potrudila jo izvršiti po svojih najboljših močeh.«
Odlomek iz Prisege Maje Zavrtanik (»pesniško« sredstvo; pretiravanje s sledovi ironije )
Vtisi fotomodela
No, zdaj pa zares.v soboto 28.5.2005 je v Medulinu pri Puli potekalo mednarodno tekmovanje v podvodni fotografiji za pokal Hrvaške-Cup Antuna Gavraniča. Tekmovanje je bilo organizirano v počastitev in spomin na tega hrvaškega potapljača in fotografa kateremu je prav ta dejavnost pred 3 leti vzela življenje.
Tekmovalo se je v 3 osnovnih kategorijah: ambient (+model, se pravi tudi jaz), makro in riba. Vsak fotograf je prispeval po 3 slike v vsako kategorijo. Tekmovali so skupaj, tako z analognimi, kot tudi z digitalnimi fotoaparati(slednji v premoči). Skladno s tem, so tudi negative skenirali in shranili na digitalnem mediju(CD-ju). Upoštevali so izključno fotografije posnete na dan tekmovanja. Da bi preprečili morebitno goljufanje so morali potapljači, takoj po prihodu iz vode, oddati pomnilne kartice, da so se posnetki varno shranili v računalnik. Treba je omeniti, da so ostalim, zvestim klasičnim fotoaparatom, prvič v zgodovini razdelili filme za razvijanje slik. Hrvaška namreč, zaradi napredka v tehnologiji(z izjemo Zagreba), ne premore več laboratorijev za izdelovanje diapozitivov(treba je biti v koraku s časom :-).No pa začnimo lepo od začetka. S tatom sva v poznih večernih urah prispela v hotel _____?_____ , kjer je bila že zbrana druščina fotografov in organizatorjev. Toplo smo se pozdravili, nato sva se s tatom prijavila na tekmovanje, ter vzela ključ od sobe.Tata se je pridružil druščini, saj so že stari znanci, sama pa sem se odpravila direktno v posteljo. Hotela sem biti pripravljena, saj je bil naslednji dan zame precej pomemben. Prvič sem namreč tudi sama sodelovala kot model.V jutro sem se zbudila polna pričakovanja pa tudi rahle napetosti. Po obilnem zajtrku (potapljači vendar rabimo moč, ni tako? :-), je sledila otvoritev tekmovanja, predstavitev komisije, kategorij ter pravil. Potem smo se(okoli 10) z vso našo kramo vred vkrcali na potapljaško(beri ribiško) barko.Odpeljali smo se do lokacije potopa – Rta Kamenjak. Za prvi potop je bil na vrsti ambient z modelom(kdor ga je pač imel). Kljub vročini ni nihče staknil hipertermije, tako da je štart ob 11.15 uspel brez večjih težav(če izvzamemo mučno vlačenje obleke nase :-). Spust v hladno vodo (18° C) je bil predstavljal olajšanje. Potop sam po sebi ni bil nič posebnega, saj živalstvo ni bilo ravno bogato. Zame pa je bil vseeno zgodovinskega pomena,saj sem, kot sem že omenila prvič pozirala pred fotoaparatom pod vodo(avtograme lahko dobite v uredništvu :-). Priznati moram, da je imel tata najbrž precej težav, da me je ujel v objektiv pod kotom, ki si ga je zamislil, saj zaradi premalo izkušenj in preveč živčnosti moje balansiranje ni bilo ravno idealno. Drugače pa, vsaj upam ni bilo tako slabo. Po slabi uri in pol sva se vrnila na površje. Na tej točki moram pohvaliti kolegialnost sopotapljačev, ker se brez njihove pomoči nebi nikoli uspela pritovoriti na ladjo. Počasi smo se na krovu zbrali vsi(predviden čas potopa je bil maksimalno 2h) in imeli kosilo( rahlo prekuhane hrenovke, sir šunka, kruh, kisle kumarice in tudi piva ter vode iz hladilnika ni primanjkovalo). Vzdušje je bilo prijetno domače, saj smo si postregli po principu »self servis« in to na precej »ne-fin« način. Medtem ko smo se mi krepčali so jeklenke romale na polnjenje. Drugi potop je bil predviden ob 14.00, vendar so se jeklenke vrnile z romanja s precejšnjo zamudo. Na srečo je splošno znano, da je treba čaj na Hrvaškem vzeti za rezervo, zato se ni nihče preveč razburjal. Mirno smo se vdali v usodo in se šalili na račun polžje hitrosti. Ne dvomim pa, da bi bilo v Sloveniji ob večjem številu nas – zavrtih in nesproščenih Slovencev prisotno veliko več pritoževanja ter napetosti.Končno so le pripeljali jeklenke z opravičilom, da je bila »gužva« zaradi poteka ekološke akcije iskanja pobegle alge Caulerpe Taxifolije na širšem Pulskem območju. Ta tropska alga je zaradi neprevidnosti pobegnila iz monaškega Oceanografskega instituta in se zaradi pomanjkanja sovražnikov razrašča po Sredozemlju. Še en viden dokaz, kako človek s svojo malomarnostjo negativno spreminja in ruši naravni ekosistem, a o tem kaj več naslednjič.
Tekmovalo se je v 3 osnovnih kategorijah: ambient (+model, se pravi tudi jaz), makro in riba. Vsak fotograf je prispeval po 3 slike v vsako kategorijo. Tekmovali so skupaj, tako z analognimi, kot tudi z digitalnimi fotoaparati(slednji v premoči). Skladno s tem, so tudi negative skenirali in shranili na digitalnem mediju(CD-ju). Upoštevali so izključno fotografije posnete na dan tekmovanja. Da bi preprečili morebitno goljufanje so morali potapljači, takoj po prihodu iz vode, oddati pomnilne kartice, da so se posnetki varno shranili v računalnik. Treba je omeniti, da so ostalim, zvestim klasičnim fotoaparatom, prvič v zgodovini razdelili filme za razvijanje slik. Hrvaška namreč, zaradi napredka v tehnologiji(z izjemo Zagreba), ne premore več laboratorijev za izdelovanje diapozitivov(treba je biti v koraku s časom :-).No pa začnimo lepo od začetka. S tatom sva v poznih večernih urah prispela v hotel _____?_____ , kjer je bila že zbrana druščina fotografov in organizatorjev. Toplo smo se pozdravili, nato sva se s tatom prijavila na tekmovanje, ter vzela ključ od sobe.Tata se je pridružil druščini, saj so že stari znanci, sama pa sem se odpravila direktno v posteljo. Hotela sem biti pripravljena, saj je bil naslednji dan zame precej pomemben. Prvič sem namreč tudi sama sodelovala kot model.V jutro sem se zbudila polna pričakovanja pa tudi rahle napetosti. Po obilnem zajtrku (potapljači vendar rabimo moč, ni tako? :-), je sledila otvoritev tekmovanja, predstavitev komisije, kategorij ter pravil. Potem smo se(okoli 10) z vso našo kramo vred vkrcali na potapljaško(beri ribiško) barko.Odpeljali smo se do lokacije potopa – Rta Kamenjak. Za prvi potop je bil na vrsti ambient z modelom(kdor ga je pač imel). Kljub vročini ni nihče staknil hipertermije, tako da je štart ob 11.15 uspel brez večjih težav(če izvzamemo mučno vlačenje obleke nase :-). Spust v hladno vodo (18° C) je bil predstavljal olajšanje. Potop sam po sebi ni bil nič posebnega, saj živalstvo ni bilo ravno bogato. Zame pa je bil vseeno zgodovinskega pomena,saj sem, kot sem že omenila prvič pozirala pred fotoaparatom pod vodo(avtograme lahko dobite v uredništvu :-). Priznati moram, da je imel tata najbrž precej težav, da me je ujel v objektiv pod kotom, ki si ga je zamislil, saj zaradi premalo izkušenj in preveč živčnosti moje balansiranje ni bilo ravno idealno. Drugače pa, vsaj upam ni bilo tako slabo. Po slabi uri in pol sva se vrnila na površje. Na tej točki moram pohvaliti kolegialnost sopotapljačev, ker se brez njihove pomoči nebi nikoli uspela pritovoriti na ladjo. Počasi smo se na krovu zbrali vsi(predviden čas potopa je bil maksimalno 2h) in imeli kosilo( rahlo prekuhane hrenovke, sir šunka, kruh, kisle kumarice in tudi piva ter vode iz hladilnika ni primanjkovalo). Vzdušje je bilo prijetno domače, saj smo si postregli po principu »self servis« in to na precej »ne-fin« način. Medtem ko smo se mi krepčali so jeklenke romale na polnjenje. Drugi potop je bil predviden ob 14.00, vendar so se jeklenke vrnile z romanja s precejšnjo zamudo. Na srečo je splošno znano, da je treba čaj na Hrvaškem vzeti za rezervo, zato se ni nihče preveč razburjal. Mirno smo se vdali v usodo in se šalili na račun polžje hitrosti. Ne dvomim pa, da bi bilo v Sloveniji ob večjem številu nas – zavrtih in nesproščenih Slovencev prisotno veliko več pritoževanja ter napetosti.Končno so le pripeljali jeklenke z opravičilom, da je bila »gužva« zaradi poteka ekološke akcije iskanja pobegle alge Caulerpe Taxifolije na širšem Pulskem območju. Ta tropska alga je zaradi neprevidnosti pobegnila iz monaškega Oceanografskega instituta in se zaradi pomanjkanja sovražnikov razrašča po Sredozemlju. Še en viden dokaz, kako človek s svojo malomarnostjo negativno spreminja in ruši naravni ekosistem, a o tem kaj več naslednjič.
Drugič smo se v vodo spustili šele ob 16.30 . Meni nebi bilo treba sodelovati , saj so bile zdaj ribe in majhne živalice na vrsti, da se nastavljajo objektivu. Ker pa več oči več vidi, sem v podvodni svet pokukala tudi v drugo. Po 60 min sem se zaradi »nevarnosti podhladitve« predčasno vrnila na suho, kjer smo skupaj z zgodnejšimi tekmovalci počakali na tiste bolj trpežne. Nato smo odrinili proti pristanišču. Zvečer je sledilo izbiranje digitalnih fotografij. Le te so lahko lastniki precej popravili v Photo shopu, saj tega pravila niso prepovedovala. Meni osebno se to zdi neumno, saj tako fotografije izgubijo svojo pristnost, čeprav so na videz manj motne. Dan je zaključila pogostitev z volom pečenim na plaži , ki je bil še kar užiten.
Naslednje jutro pa so od 8h do 10h svoje fotografije izbirali tisti bolj starokopitni tekmovalci z analognimi fotoaparati.Saj so morali njihove izdelke organizatorji še skenirati. Nazadnje se je izbranim delom posvetila še komisija. Ob 1.30 naj bi se začela projekcija z razglasitvijo rezultatov in kosilom, vendar se je (po pričakovanju 🙂 vse skupaj začelo šele ob 2.30 . A nič za to, čakati se je izplačalo, saj je tata, se pravi uradno Smiljan Zavrtanik (in z njim tudi jaz 🙂 dosegel skupno 1. mesto (dober začetek karjere, ni res :-), pa tudi ena njegova ribica se je izmuznila v ožji izbor za najlepšo posamezno fotografijo.
UGOTOVITVE IN SKLEPI:
1.Na Hrvaškem je čas še bolj relativen kot pri nas 🙂
2.Dober fotograf lahko naredi dobre slike kljub pomankanju spretnosti modela pri uravnavanju plovnosti 🙂
3.Podvodna fotografija z uvajanjem »digitalcev« izgublja svoj pomen Na lastne oči sem se lahko prepričala, da se lahko s Photo shopom iz zanič fotografije naredi umetnino….,no malo sem pretiravala, ampak res se jo da neverjetno izboljšati.
P.S. : Kako je Maja nastopala za Miss fotomodel FotoSub in si prislužila dvodnevno gratis udeležbo na Festival Mondial De l´Image Sous Marine d´Antibes Jouan Les Pins v Franciji, si lahko preberete v njenih drugih poročilih o udeležbah na tekmovanjih v PFFV!